O vodnjaku, na katerega smo ponosni vsi!
UVOD
Nadaljevanje obnove loških tlakov, trgov in urbanizacije je pred nami in razumljiv je ponos, ki ga doživljajo ob dosedanji obnovi njeni tvorci. Dokazuje med drugim tudi to, da historično tkivo ni nekaj tja v en dan tradicionalističnega, temveč tkivo, ki terja temeljite strokovne razmisleke, do katerega smo odgovorni in ki nam vrača s svojimi zgodbami.
Največje pridobitve takih obnov so vedno tiste, ki nam jih je uspelo iztrgati iz pozabe, jih ponovno povzdigniti na njihovo mesto in mesto obogatiti z verodostojnimi detajli, ki izvirajo iz njegovega življenja (ne iz življenja drugih mest ali celo drugih kultur).
Tak primer je naključno najdeni vodnjak ob mestnem obzidju, obnovljen ob nedavni novogradnji trga pred Upravno enoto. Je resnično zgodba, ki se je veselimo vsi.
Tako se dela, fantje! To je pravi pristop, ki doleti vsakega, ki zareže v zgodovinsko tkivo in tako je treba postopati naprej, kajti to bo zgodovinsko vlogo naše Loke napolnilo z potrditvami o njeni pristnosti. Zgodbe, ki jih ponujamo zanamcem, obiskovalcem in tistim, ki tu pustijo kak krajcar, bodo le tako verodostojne. Z drugimi besedami – ne potvorjene, resnične, ne uvožene, podkrepljene z dokazi…
In ker je to metoda vseh tistih, ki smo šli skozi šolo arhitekturne prenove in katerih iskreni namen je ohraniti, ne preglasiti zgodovinski prostor z lastno kreacijo, potem se moramo po enakem principu lotiti vsega, kar nas čaka. Prenova tlakov na Grabnu in Lontrgu se bojda začenja in kar kliče po tem. In nas postavlja pred novo preizkušnjo: bomo ali ne bomo upoštevali originala (zgradb, dokumentov, zgodb in zgodovinskih dejstev (recimo temu na hitro metoda po Fistru in malo tudi po Štuklu). Nekaj stvari, ki načrtovalce obnove čaka, je znanih in vidnih na terenu, druge bodo izpostavile raziskave ali naključne najdbe. Imamo izjemno priliko, ki se prihodnjih 100 let verjetno ne bo ponovila:
da vhod na Mestni trg izvedemo v celoti na prikazu dvoločnega kamnitega mostu (zdaj se zadnji lok izveden samo polovično); tako bo zgodba o Poljanskih vratih celovita;
da mestna vrata na Spodnji trg prikažemo v tlaku (obliko dobimo z arheologijo, arhivskim gradivom, starimi vedutami …); cilj je, da bo mestno jedro predstavljeno kot zaokrožena celota nekdaj znotraj obzidja;
obstoječe obzidje obnovimo in pokažemo, saj je prvovrstni zgodovinski atribut tega mesta; ni veliko mest, ki se s tem ponašajo, in zakaj Loka ne bi bila med najboljšimi (mimogrede, menda ima tudi Plečnikov dotik! In če nam uspe dela tega mojstra umestiti na UNESCOv seznam kulturne dediščine, bo avtomatično pridobilo na vrednosti tudi vse, česar se je dotaknil drugje);
mestni obrambni jarek vedutno izpostavimo - *graben* je neločljiv del obzidja in preživetja mesta, zato mora biti poudarjen;
ohranimo /pomladimo stare lipe, ki imajo svoje zgodbe, in te zgodbe predstavimo kot vez srednjeveške zgodovine in novodobnih časov;
obnovimo stare vodnjake, ki so tudi na Spodnjem trgu in na kakšnega nepoznanega utegnemo še naleteti; ti zaslužijo enako postopanje kot vodnjak pred Upravno enoto - voda je vir življenja;
se ne sramujemo starih ročno klesanih tlakov, za katere vemo, da jih bomo našli, zato že v začetku vrišemo, kje jim bo poleg usrane gase zasluženo mesto ;
in ne nazadnje, odgovorno do prebivalcev in lastnikov hiš poskrbimo, da bo odvodnjavanje po Grabnu in ob hišah Spodnjega trga delovalo.
Vse to so seveda zgodbe, ki jih Zavod za varstvo kulturne dediščine pozna, spremlja in usmerja. Vedno znova na to opozarja in po zakonski plati zahteva. Zato ga je treba samo poslušati in v skladu z zakonodajo upoštevati ter udejanjiti. In potem bomo zadovoljni vsi, še posebno pa tisti, ki nam je skupna Fistrova šola. Po tem se tudi arhitekturni pristopi delijo – na tiste, ki cenijo, upoštevajo in se prilagajajo zgodovini in na tiste, ki jo preglasijo s posodabljanjem kot edinim razvojnim imperativom. Slednji v ljubljanski vzgoji arhitektov prevladuje, in se (kratkovidno) razglaša za edinega naprednega.
A vendar sproža konflikt v arhitekturi, ki je postopno nastajala v slovenskem prostoru, postala del naše kulturne identitete in, z angažiranim poudarjanjem prednosti edino novega, pred našimi očmi izginja. Rezultat je viden kamorkoli se ozrete po našem pozidanem prostoru.
Namen tega pisanja ni tekma, čigava bo obveljala in katera šola bo prevladala. Osvetliti želi samo edinstveno priliko, da ta hip Loko lahko s skupnimi napori povzdignemo med najbolje ohranjena zgodovinska mesta v Sloveniji. Saj ravno to – prekrasno zgodovinsko okolje, je tisto, kar je največ vredno in kar nas motivira, da kreiramo nove ureditve, mar ne? Obstaja pa tudi možnost, da njene prednosti ignoriramo, jo trendovsko olišpamo (v smislu mobitelov, ki jih itak imamo vsi), v enega od mest, ki bo podoben vsem ostalim (tako kot naši mobiteli). Zavihamo nos nad tako imenovanim tradicionalizmom in ponovno dokažemo, kar smo že neštetokrat dokazali… da nismo sposobni slediti kulturam, ki zavzeto ohranjajo svojo dediščino na *tradicionalen* način, se z njo razkazujejo, jo prodajajo po visokih cenah in profitirajo – ne le finančno, tudi v samozavedanju!
ZAKLJUČEK
Ali smo samozavestni, ker lahko nekomu dokažemo svojo kulturo, ali ker si lahko kupimo nov mobitel? Ali smo se sposobni postaviti ob bok kulturam, ki svoja mesta seveda tudi sodobno preoblikujejo, vendar niti pomislijo ne, da bi to storili z najvrednejšimi mestnimi jedri (Firencami, Prago, Pešto, Gentom, …) In to Loka za Slovenijo je. Oziroma ne bo nikoli več, če tega ne bomo pravočasno spoznali.