Škofjeloški "Kamniti most"

UVOD

Pojdimo najprej v Freising. V knežjem prehodu (Fürstengang) med škofovsko rezidenco in cerkvijo Marije in Korbinijana se nahaja tudi portret Freisinškega knezoškofa Leopolda von Sturmberga, 37. po vrsti. Naključni opazovalec ne bo opazil nič posebnega, kdor pa bo bolj pozoren bo zadaj na levi strani slike opazil “kamniti most”. Da se v tem detajlu skriva zanimiva, tragična zgodba tujcu ni znano, v Škofji Loki pa vam vsak otročaj ve povedati zgodbo o škofu in Kamnitem mostu.

Običaji ob prihodu Freisinškega škofa v Loko

Prihod freisinškega škofa v Škofjo Loko (Pokorn Franc, Dom in svet, str. 373):

»Kadar so škofje prišli stanovat na svoj grad v Loko, vsprejeli so jih Ločani z vso slovesnostjo, kakor nam kaže tak zabeležen slučaj iz poznejše dobe, ki ga tu navajam, iz 1. 1698. Ko so Ločani zvedeli, da jih obišče njihov škof, sešli so se vsi njegovi ondi bivajoči plemenitaši in vsi ondotni fevdni podložniki, katerih je bilo jednajst ali dvanajst oseb, zunaj pred mestnimi vrati. Od tod so vsi skupaj jezdili škofu naproti. Ko se snidejo ž njim ter se mu poklonijo, spremijo ga v slovesnem sprevodu v mesto. Mestno svetovalstvo ga je pričakovalo in sprejelo pred mestnimi vrati. Mestni sodnik ga v primernem nagovoru pozdravi ter mu izroči mestne ključe v znamenje udanosti in podložnosti. Meščanje pa, okrog sto oseb, pričakovali so ga na glavnem trgu z vihrajočimi zastavami. Stali so lepo v dvojni vrsti, opasani s sabljami ter oboroženi z mušketami. Ko odide škof po sredi med njimi s spremstvom (okoli 30 oseb) navkreber proti gradu, pozdravijo ga meščani s strelom svojih pušk, na gradu pa s topovi. Škof je ostajal navadno po dalj časa v Loki. Med tem časom je pogledal tudi v Ljubljano, kamor se je peljal s šestero konji in nekolikim spremstvom, maševal ondi natihoma brez slovesnosti, potem pa, dovršivši ondi pravila, proti večeru odšel nazaj v Loko. Ko si je pa vse ogledal v Loki, vrnil se je nazaj na Bavarsko z isto slovesnostjo, kakor je prišel v Loko.«

Nesrečni škof Leopold

Ob prihodu škofa Leopolda v Škofjo Loko 5. Avgusta leta 1381, pa ni potekalo vse tako slovesno in lepo. Po legendi škof ni hotel plačati mostnine biriču, ki ga je ustavil na mostu. Most takrat menda še ni imel ograje. Konj se je splašil in skupaj s škofom padel v naraslo Selščico. Škof se je utopil. Pokopali so ga v bližnjem Nunskem samostanu. Ob prezidavah se je nagrobnik na žalost izgubil.

Kdo je gradil Kamniti most?

Zgodba o škofu Leopoldu pripoveduje, da je most dal zgraditi on. Pa je temu res tako?

V Codex Diplomaticus Austriaco-Freisingensis, zvezek 35, stran 311, je notica z zaporedno številko 720., iz 12. Julija 1357, kjer je v povezavi s prodajo današnjega Koširjevega mlina« naveden tudi Kamniti most – »der stainen pruggen«.

To pomeni, da je most stal že v času škofa Alberta II. (škofoval je med leti 1349–59). Torej ga škof Leopold ni gradil (škof je bil od 1378-81). Prav tako ni nobenega dokaza, da ga je dal zgraditi škof Albert. Prav lahko, da je most še starejši in je bil zgrajen ob nastanku mesta Škofja Loka na današnji lokaciji skupaj z obzidjem in obrambnimi napravami že v 13. Stoletju. Glede na prvo omembo iz leta 1357, pa je najstarejši kamniti eno-ločni most v Sloveniji in med najstarejšimi v srednji Evropi.

Starejšo omembo iz leta 1348 ima le kamniti most v mestu Pisek na Češkem.

Janez Nepomuk

Most pa ima še eno znamenitost. Na njem je kip. Ne, to ni kip nesrečnega škofa Leopolda, ampak svetnika Janeza Nepomuka, zavetnika utopljencev in proti poplavam. Če ne poznate zgodbe. Nepomuk, s pravim imenom Jan Woelflin, je bil spovednik češke kraljice. Ker kralju Wenceslavu ni želel izdati, kaj mu je kraljica povedala na spovedi, ga je le ta dal 20. marca leta 1393 vreči iz Karlovega mostu v Pragi v reko Vltavo, kjer se je utopil.

Različna imena

Kamniti most je prav gotovo najstarejše ime, ki se pojavi že v prvi omembi mostu iz leta 1357. Po nastanku Kapucinskega samostana tik pred mostom se ga je prijelo ime Kapucinski most, v Avstro-Ogrski ga leta 1888 poimenujejo po cesarju Francu Jožefu…

Neuspelo miniranje ob začetku Nemškega napada na Jugoslavijo

Starojugoslovanska vojska je pred napadom sil osi 6.4.1941 minirala vse mostove na glavnih prometnicah. Tudi v Škofji Loki. Ob samem napadu so dejansko porušili Lahov in Puštalski most, pod Kamniti most pa v dogovoru z meščani namerno niso postavili dovolj eksploziva, tako da se ob eksploziji ni porušil. Še danes pa so na mostu vidne manjše poškodbe tega, k sreči neuspešnega, miniranja.

Današnja funkcija

Namesto, da bi most služil meščanom in turistom, kot ena vstopnih točk skozi Selška vrata v starodavno mesto, je le ta preobremenjen z avtomobili in kamioni ki vozijo v in iz tovarne LTH Castings v Vincarjih. Na njem je polno moteče prometne signalizacije, kovana ograja razpada, ravno ta teden je ugasnila še druga, zadnja luč ob kipu Janeza Nepomuka, tako da most ponoči ni osvetljen.

Pražnja preobleka ali sramotenje dediščine

In zakaj tako na dolgo in široko pišem o znamenitem škofjeloškem Kamnitem mostu?

V Loki gradbene prenove v zaščitenem delu starega mesta rastejo kot gobe po dežju. Komaj se spoprimemo z eno, že je na vidiku nova velika neumnost oz. primitivizem. Pa naj gre za »sarkofag hišo«, tlakovanje Cankarjevega trga, nov »beton plac« pred Upravno enoto, termopan zasteklitev gotskih oken na Šentjakobski cerkvi, živo modro barvanje Lontrga in moderne klopce/ovire, kockaste industrijske luči, itd…

Tokrat smo priča asfaltni preplastitvi Kamnitega mostu. Mar ne zmoremo vsaj ene korektne prenove. S starim kamnitim tlakom in morda novo kamnito ograjo, ki pritiče srednjeveškemu mostu? Odgovor je za zdaj še vedno NE!

Le kakšna »presenečenj« nas torej še čakajo?