Glava v zlatu, noge v blatu!

UVOD

Očitno imamo dve težavi.

Prva je osnovno razumevanje kulturne dediščine. Ne razumemo, da je uničenje ostanklov rimske Emone za izgradnjo garažne hiše za »prijatelje po denarju« in potem zapiranje in modernizacija sosednjih cest v namen speljevanja prometa v te garaže navaden pobalinski vandalizem. Še več, pri nas sta uničevanje in modernizacija deležno skorajda splošne hvale, na žalost tudi stroke!!!??? Ljubljano/Emono navajam samo kot v nebo vpijoč primer. Podobno se namreč dogaja tudi drugod po Sloveniji in tudi z loškimi tlaki.

Druga, morda še večja težava je nespoštovanje obstoječe, veljavne zakonodaje. To nam je že v 80-tih na faksu lepo razložil prof. Vogelnik. Takole je dejal: »V Nemčiji postavijo znak 'prepovedano parkiranje' in tam nihče ne parkira. V Italiji ali Sloveniji oz. na J Evrope prometni znak ne zaleže. Zaležejo le količki.«

ZGODOVINA TLAKOVANJA

Za začetek najprej čiste osnove. Kaj tlak sploh je oz. čemu je namenjen. Že ime pove, da je na tleh. Namenjen pa je izboljšavi naravnega stanja tal. Torej trava, prah ali blato zamenjajo naravni ali umetni kamni različnih oblik, ki nam tla izravnajo in omogočijo lažjo in čistejšo hojo ali prevoz. Ker so tlaki nekak zbiralnik meteorne vode, jih je bilo potrebno narediti tako, da so to odvečno vodo odvajali stran. Začetna praktičnost se je marsikdaj združila z estetskim mojstrstvom. Iz preprosto položenih kamnov so nastali vzorci in mozaiki neprecenljivih umetniških vrednosti.

Najstarejša znana tlakovanja cest izhajajo iz Mezopotamije in Indijskega pod-kontinenta iz cca 4000 let p.n.š.. Tlak se seveda pojavlja tako v zgradbah, na poljavnih prostorih okoli njih kot npr. pločniki ali atriji ter na javnih prostorih in cestah. Rimljani so bili mojstri tlakovanja, tako zgradb, ulic kot cest. Imeli so mrežo preko 80.000km tlakovanih cest. Slednje z namenom hitrih premikov vojske in seveda prevozu dobrin. Ena najbolj znanih in še danes delno uporabnih je Apijska cesta, ki je merila preko 500km od Rima do Brindisija na jadranski obali. Še danes so ohranjeni in lepo prezentirani deli te ceste. Tudi po hribih v Poljanski in Selški dolini boste našli še kakšen del opuščenih rimskih tlakovanih cest/poti.

Mojstrstvo rimskega tlakovanja se je ohranjalo skozi srednji vek, pa vse do 19. In 20. Stoletja, ko stare tehnike tlakovanja zamenja beton in razne vrste asfalta. Prav asfalt je prekriv marsikateri lep, star kamnit tlak. Tako je bilo tudi v Škofji Loki. A tlaki pod asfaltom še vedno niso uničeni. So pravzaprav shranjeni do ponovnega odkritja.

Pod loškim asfaltom se skrivajo lepi stari tlaki. Lokacije ne bom izdal, ker bi verjetno sledilo hitro uničenje. Danes praktično nimamo več obrnikov mojstrov, ki bi bili vešči starih tehnik tlakovanja. Stari tlaki v srednjeveških mestih se uničujejo, zamenjujejo pa jih tlaki, ki bi bolj sodili na garažni dovoz moderne enodružinske hiše. Zato je še toliko bolj pomembno, da ohranimo stare tlake in preučimo njihovo sestavo in vezne materiale, ter jih poizkušamo ohraniti ali pa obnoviti.

TLAK KOT DEL MESTNE ARHITEKTURE

Še ene stvari danes ne razumemo. Da je tlak kot del ulice ali trga del širše mestne arhitekture, tako kot fasade z okrasjem in odprtinami in materiali, strehe s kritino, frčadami, napušči,…

»Noge v blatu, Glava v zlatu.« Lep star pregovor, ki pove, da »ni vse zlato, kar se sveti« oz., da je pomembna urejena CELOTA in ne samo del, ki je najbolj opazen, npr. fasada.

OBSTOJEČA ZAKONODAJA

Kot sem omenil že na začetku, je naš drugi velik problem nespoštovanje zakonodaje. Obstaja odlična lokalna in evropska zakonodaja za varovanje kulturne dediščine.

Škofja Loka ima npr. »ODLOK O RAZGLASITVI STAREGA MESTNEGA JEDRA ŠKOFJE LOKE ZA KULTURNI SPOMENIK…«. Odličen odlok napisan kratko in jasno! Verjetno ga je večina odgovornih prebrala. Saj ni dolg, kar je mimogrede odlika dobrih predpisov. Pa so ga prebrali natančno? So sploh razumeli, kaj v njem piše? Si ga sploh želijo spoštovati? Zakaj si zastavljam ta vprašanja?

Vključujejo ga namreč v natečajna gradiva, a potem taisti ljudje izberejo rešitve, ki so popolnoma v nasprotju s tem odlokom. Ali so funkcionalno nepismeni? Enostavno to pomeni, da človek zna brati a ne razume vsebine prebranega. Ali pa… no o tem pa na koncu.

DOBRE PRAKSE

Dobrih praks je nič koliko. V Sloveniji in tudi širše v Evropi. Če se tlak sklada z zgradbami tega morda niti ne opazite. Pa vseeno včasih bolj podrobno poglejte pod noge. Odkrili boste marsikateri zanimiv detajl. Od spominske plošče na dogodek, ki se je zgodil na tem mestu, oznake geografske lokacije (Arago-Pariz), pa do smerokazov, lično oblikovanih pokrovov instalacij (Krumlov), pa do umetelno postavljenega tlakovanja (Erice Sicilija), zlizanih kamnov, ki vam povejo, kje so običajne poti meščanov. Spodaj je le nekaj primerov, ki sem jih slikal na zasebnih potovanjih po Evropi…

Pa še in še. Zaradi omejitve s prostorom je navedenih le nekaj primerov.

IN ŠKOFJA LOKA?

Pa si najprej ponovno osvežimo spomin z »zloglasnim« »ODLOK O RAZGLASITVI STAREGA MESTNEGA JEDRA ŠKOFJE LOKE ZA KULTURNI SPOMENIK…«. Kaj pravi glede tlakov?

Torej: »Prepovedano je spreminjati varovane vrednote talnega oblikovanja ter opreme prostora.« K sreči imamo dovolj starih fotografij in slik, ki prikazujejo, kako je bila Loka tlakovana nekoč in kaj se še skriva pod asfaltom.

Poglejmo samo dva v nebo vpijoča primera kršenja tega odloka.

Prvi primer je pogled med cerkvijo in Homanovo hišo.

• Stari tlaki so iz lokalnega materiala – prodniki, kamnitničan,…

• Tlak je od hiš in cerkve pod vidnim naklonom usmerjen proti sredini ulice kjer je vidno ločen odtok za odvečno vodo, ki se steka v kanalizacijske jaške.

• Sredinski kanal razbije monotonost, širino ulice, kaže smer in ulici da svojsko lepoto-dekoracijo.

• Tlak je svetle barve.

Narejeno je bilo ravno nasprotno:

• Tuje strojno rezane granitne kocke s silikonskimi fugami na 30cm armiranega betona;

• Komplet naklon je nagnjen proti cerkvi, kjer se tudi nabira voda;

• Sredinske členitve ulice z odtočnim zbirnim kanalom ni več. Tlak nima prav nobene dekorativne vrednosti!

• Tlak je temno sive oz., če je moker črne barve.

Drugi primer je klanec pod Papplerjevo šolo.

Klančina je predelana v stopnišče, ki je seveda urbana ovira, tako za navadno hojo, kot za invalide, kolesarje, dostavo,… da ne omenjam vseh ostalih točk, od materialov, barve, členitve ulice. Prej poudarjena vzdolžna ozka svetla linija z lepim kanalom iz mačjih glav, kot podaljšek fasad postane z vodoravnimi črnimi stopnicami tujek.

Primerov je še več, npr izguba starih pločnikov v Blaževi in Rožni ulici, ki so preprečevali zamakanje fasad in kleti, itd…

ZAKLJUČEK

Za zaključek lahko omenim še tretji velik problem, ki ga v uvodu nisem omenil. To pa je korupcija. Z raznimi lobiranji in relativno »majhnimi uslugami« se zgleda da izsiliti prav vse. Od »pravih« modernih, dražjih materialov, do raznih soglasij na lokalnem nivoju, pa do privolitve stroke na državnem nivoju. Trdno sem prepričan, da z našim delovanjem – mislim na širšo javnost in pobude kot je naš VAL, torej s tem, da javno in glasno povemo, da se zavedamo tega tretjega problema, marsikomu zatresemo kolena in vzbudimo vsaj malo vesti ter stvari obračamo na bolje.