Kulturna dediščina - OVIRA ali PRILOŽNOST?
Kaj vse je Škofja Loka, si lahko preberete kar na spletnih straneh loške Občine in njenih »satelitskih organizacij«, ki naj bi skrbele za turizem in dediščino. Našli boste pridevnike: prekrasna, prelepa, tisočletna, kulturna, ekološka, slikovita, najbolje ohranjena, starodavna,… in samostalnike: biser, lepotica, stara dama, itd.. Kaj vse lepega je o Loki že in še bo zapisanega ter izgovorjenega. Koliko lepo napisanih odlokov in mnenj zavoda za varstvo kulturne dediščine. Pa se res zavedamo, kaj sploh pišemo in govorimo? To so večinoma le fraze in puhlice, v realnosti pa delamo s tem mestom kot, oprostite izrazu, »svinja z mehom«.
Zadnjič sem prebral brošuro, ki je izšla ob obnovitvi baročnega oltarja cerkve sv. Brikcija/Brica v Četeni Ravni. Mimogrede, v cerkvi je eden lepše ohranjenih poznogotskih prezbiterijev, ki ga je poslikal Jernej iz Loke. Citat iz omenjene brošure pravi takole: »Vrednost umetnine je v njeni ORIGINALNOSTI, na oltarjih se to kaže v prvotni pozlati in poslikavi. Pieteta do kvalitetnega dela naših prednikov nam narekuje ohranitev le tega, kar je tudi širši smisel ohranjanja kulturne dediščine.«
Bolje bi težko povedal. In zdaj se še enkrat vprašajte. Ali res tako delamo z Loko? Ali res čuvamo ORIGINALNOST in ali imamo vsaj kanček pietete do kvalitetnega dela naših prednikov?
Odgovor je zelo jasen. Sprehodite se preko avtobusne postaje in obnovljenega mosta za pešce na Cankarjev trg, mimo Homanove hiše preko Placa in do Peharja, pa vam bo vse jasno. Navlaka novih materialov in živobarvnih plastičnih izveskov ter vsaj štirje različni tipi luči. Razna nova arhitektura z ravnimi strehami, ali pa novotarije brez napušča, ki imajo že po enem letu umazane fasade.
In zdaj si še enkrat preberite vse zveneče pridevnike in samostalnike ter ostalo besedno navlako, ki krasi naše mesto v literaturi, turističnih letakih in na spletnih straneh. Nekako ne gre skupaj, kajne.
SRŽ DVOMA
Vprašanje v naslovu je seveda retorično. A morali se bomo odločiti. Ali nam več pomenijo kratkoročni "slabo" (v narekovejih, ker kakor za koga) izvedeni posli s cestami, semaforji, kanalizacijo in še s čem, ali pa bogata kulturna dediščina (srednjeveško mesto z obzidjem, trgi, gradovi, cerkve, stare hiše,… + pasijon), ki nam je nekako padla z neba in ne vemo, kaj bi z njo? Seveda, da ne bo pomote, s kanalizacijo ali cesto ni nič narobe. A take projekte je potrebno umestiti tako, da ne uničujejo naše kulturne dediščine in ne kršijo uredb o varovanju mesta ter projektnih pogojev Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Dobrih praks je veliko, tudi v pobratenih mestih.
ODGOVORNOST
Vsak sistem, pa naj gre za državo ali občino, ekologijo, kulturo, industrijo ali šport, deluje le, če smo ljudje odgovorni za svoja dejanja. Če te odgovornosti ni, sledi razpad sistema ali z drugo besedo anarhija. Seveda odgovornost ne pride sama po sebi. Vedno je potrebna tudi šiba oz. sistem sankcioniranja neodgovornosti. Tu pa smo že pri veliki težavi naše družbe nasploh. Ne ločimo več, kaj je dobro in kaj slabo, kaj prav in kaj narobe. Skratka, neodgovorni in malomarni smo vsevprek, tudi do kulturne dediščine.
VIZIJA, KI JE NI
Najprej sploh ni vedenja kaj kulturna dediščina je. Zdaj si še enkrat preberite citat iz uvoda. Poleg tega tudi ni jasne vizije turizma, ki je danes svetovna gospodarska panoga št. 1. Da bolj nazorno povem, svetovni turizem prinese več denarja kot farmacevtska, naftna in vojaška industrija skupaj. V letu 2012 je število turistov prvič preseglo milijardo. Največji turistični potrošnik je v letu 2014 postala Kitajska, sledita ji Nemčija in ZDA. Turizem v Sloveniji zaposluje več kot 45.000 ljudi, kar je 5,5% vsega aktivnega prebivalstva.
In koliko turizem prinese Loki?
Loka pa ne premore hotela, ki bi sprejel 1 avtobus turistov. Da bo bolj razumljivo, to je 50 ljudi. In to vsem tem pridevnikom, samostalnikom, megalomanskim tedenskim, mesečnim in letnim prireditvam navkljub. Smešno, mar ne.
ZGODBA
Naslednja zgodba je resnična in iz bližnje preteklosti. Verjetno ste že vsi slišali za Saško prestolnico Dresden, ki ji zaradi izjemne arhitekture rečejo Firence na Labi (Elba). Mesto ima nekaj manj kot pol milijona prebivalcev, februarja 1945 pa je doživelo najhujše bombardiranje v 2. sv. vojni, saj je v eni noči zgorelo 137.000 prebivalcev in beguncev, ki so bili takrat v mestu. Za primerjavo, v Hirošimi je ob eksploziji atomske bombe 6. avgusta 1945 umrlo 80.000 ljudi.
Zgodba pa gre takole.
Leta 2004 je bil Dresden skupaj z okoliško kulturno krajino vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine. Vpis na ta seznam ne pomeni, da tam ostaneš za vedno. Nasprotno. Na Unescu vso dediščino, ki je vpisana na ta seznam, nadzorujejo in skrbijo, da se ohranja ter ne uničuje.
In kaj se je zgodilo v Dresdnu? Mestni očetje in matere so si zamislili nov most čez Labo, mestni svet je projekt potrdil in gradnja nove štiripasovnice čez reko se je pričela. Ne moremo reči, da most ni lep, moderen in praktičen. Pa vendar. Je nov tujek v dediščini, ki jo predstavlja mesto z okolico. Unescovi nadzorniki so že leta 2006 opozorili mestne može in žene, naj opustijo projekt saj – citiram: »…current bridge project would irreversibly damage the Outstanding Universal Value and integrity of the property.« oz. po slovensko: »…trenutni projekt mostu bo povzročil nepopravljivo škodo izjemni in enkratni vrednosti ter celovitosti te dediščine.«
Nemška zvezna vlada je ponudila sredstva za izgradnjo tunela pod reko, da bi Dresden le ohranil te vrednote in ostal na seznamu Unescove svetovne dediščine. Demonstranti so skušali preprečiti gradnjo, a mestni možje in žene so bili neomajni. Most mora biti. So že vedeli zakaj. Tukaj bi lahko potegnili kakšno vzporednico s Škofjo Loko.
Most danes torej stoji. A Dresden so zaradi kršitev Unescove listine o zaščiti svetovne dediščine izločili s tega seznama.
Ne vem, ali so mestni možje in žene zadovoljni s tem. Verjetno se je oblast že zamenjala. Ostala pa je sramota izbrisa in velik madež na mestnem vodstvu, ki je sprejemalo odločitve. Povzročili so nepopravljivo škodo svetovni dediščini in seveda manko v turistični blagajni. Tudi v Loki se dela nepopravljiva škoda svetovni dediščini in manko v turistični blagajni. Sram pa je, kot ponavadi, napačne ljudi. Zgolj zakotnosti in nerazgledanosti se lahko zahvalimo, da trenutno ni vidna še bolj. Potomci se bodo spraševali: »Kako je bilo pri vseh varovalkah in boljših variantah to sploh mogoče?« Seveda, odgovarjal ne bo nihče, ne v Dresdnu, ne v Loki. In v tem tiči tudi odgovor našim zanamcem.
VZPOREDNICE
Ne moremo reči, da v Loki nova kanalizacija, tlakovanje, razsvetljava in še kaj, niso novi in deloma tudi moderni. O lepoti, uporabnosti in praktičnosti bi se že dalo razpravljati. Najenostavneje je reči: »Lepše in boljše je kot prej.« To je podobno, kot če bi bosemu sredi zime dali natikače. Seveda mu je bolje, a še veliko bolje bi mu bilo, če bi mu dali s krznom podložene škornje.
Se opravičujem, ampak zgleda da v Loki nekateri razumejo le najbolj preproste razlage in primerjave. Zdi se, da je to tudi kognitivni domet občinske uprave in njih svetovalcev. S temi projekti je bila žal uničena kulturna dediščina starih tlakov, ki so se delno skrivali pod asfaltom, delno pa so bili še vidni. Uničena je srednjeveška nota svetlih tlakov in lokalnih materialov, kot so prodniki in kamnitničan. Vse to je zamenjano z betonom in strojno rezanimi kockami ter res malenkostno uporabo hotaveljčana pred Šentjakobsko cerkvijo, na mestu, kjer je bil prej lepo zlizan kamnitničan. Hotaveljski »marmor« je navaden apnenec in popolnoma neprimeren za tlakovanje zunaj (naš rojak, geolog in paleontolog Anton Ramovš v svoji knjigi »Hotaveljčan skozi čas«). Vse to je nepopravljivo. Prvotnega stanja se ne da vzpostaviti s čarobno računalniško besedo Undo. Izgubili smo ORIGINALNOST starih tlakov, ki so bili barbarsko odstranjeni. Oh, kako čuvajo stare tlake v podobnih angleških, francoskih, nemških, čeških, hrvaških,… in tudi nekaterih slovenskih mestih.
Luči so moderne in nimajo nikakršne zveze s tehnično dediščino prve el. osvetlitve mesta na Kranjskem, ki je prav 2014 praznovala 120 let, kaj šele z mestno arhitekturo. Ulična oprema je moderna, iz nekega modernega kataloga itd… Kje je tukaj vsak kanček pietete do dela naših prednikov? A to je vsaj možno zamenjati.
UNESCO
Škofja Loka ustreza (bolje rečeno, je ustrezala) več kriterijem za vpis na seznam Unescove svetovne dediščine; od urbanizma, arhitekture, tehnične dediščine (el. razsvetljava), do nesnovne dediščine (pasijon) v povezavi z arhitekturo in urbanizmom mesta. Ne drznem si trditi, da bi z lahkoto prišla na Unescov seznam svetovne dediščine. Idrija je prišla šele v tretjem poizkusu. A Loka ustreza vpisu po vsaj šestih od desetih pogojev (zadostuje že en pogoj). Problem nastopi drugje, saj bi po Unescovi konvenciji morali spoštovati odloke o varovanju, ki smo si jih sami postavili. Z novotarijami, kot je monopoli hiša pri Jesharni, ali novo tlakovanje Cankarjevega trga in okoliških prehodov ter ulične opreme, delamo ravno nasprotno. Kršimo te odloke in zahteve spomeniškega varstva.
Največja ironija je, da so te nove projekte urejanja Loke in varovanega območja potrdili in izpeljali prav tisti odgovorni, skupaj s svojimi nadzornimi in posvetovalnimi organi, ki bi se morali prvi zavzeti za vpis na UNESCO seznam svetovne dediščine. Zdaj se s temi katastrofalnimi odločitvami celo hvalijo in prirejajo slavnostne otvoritve. O zajetnih porabljenih finančnih sredstvih raje sploh ne pišem. Za nameček želijo s takimi projekti še nadaljevati. Nekateri pač žalujemo. Za mestom in izgubljenimi priložnostmi.
Lahko celo cinično dodam, da Loka k sreči še ni bila na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Sramota izbrisa je pač velika in trajna. Po drugi strani pa ravno vpis na seznam svetovne dediščine omogoča, da se le ta kolikor je le možno zavaruje pred brezumnimi, koristoljubnimi in uničevalskimi posegi trenutne lokalne oblasti.
VIZIJA, KI JE
Prav gotovo je Škofja Loka neizkoriščen turistični potencial.
Najprej je potrebno "Odlok o zaščiti starega mestnega jedra Škofje Loke..." na Občini in na Placu postaviti v zlat okvir, ga prebrati, ga razumeti in predvsem spoštovati;
Nato se je treba zavedati odgovornosti do tega odloka in do služb (ZVKD), ki postavljajo smernice za zaščito naše in svetovne dediščine, kar Loka prav gotovo je;
Potrebno se je lotiti konkretnih stvari, ki so bolj in manj zahtevne. Ena težjih je zagotovo Hotel Transturist. Najti je treba kupca in investitorja za ponovno oživitev. Problem je, da si s takimi »mrtvimi nepremičninami«, namišljene visoke vrednosti, zavarovalnice izboljšujejo bilance.
Industrija ne sodi v ožje in širše zaščiteno mestno jedro. Tudi to je zalogaj, ki čaka že desetletja.
Prav tako zahteven je projekt tlakovanja Placa. Treba je narediti konzervatorski načrt (ZVKD) in se ga držati brez novega "projektiranja" in vnašanja modernizmov ter se izogniti taki katastrofi, kot jo imamo sedaj na Cankarjevem trgu. Počasi bo potrebno sanirati tudi Cankarjev trg: luči, oprema in na koncu še tlakovanje. A v Loki smo tega že vajeni. Najprej megalomanska semaforizirana križišča, ki jih potem ponovno za velika sredstva spreminjamo v dokazano bolj pretočna krožišča.Zakaj torej ne bi zamenjali še neprimernih modernih tlakov.
Loka ima in financira številne organizacije, ki naj bi skrbele za dediščino in turizem, stanje pa je slabše kot včasih, ko je obstajalo le Muzejsko društvo. Potreben bo razmislek, ali sploh rabimo toliko »turističnih« organizacij.
Urediti veliko manjših in manj zahtevnih projektov, ki pa lahko zelo pripomorejo, k vpisu na Unescov seznam svetovne dediščine. Navedel jih bom le nekaj:
Ureditev poti z nunskega parkirišča na grad in ob obzidju okrog mesta. Ob tem obnoviti določene dele obzidja;
vzpostavitev stare ulične razsvetljave izpred 120 let, kot pomemben del tehnične dediščine;
ureditev ruševin zgornjega stolpa na Kranclju, gradu Divja Loka in dostopa do obeh;
odstranitev in ureditev neprimernih reklam, izveskov, prizidkov, ulične opreme…;
poenotenje učnih in kulturnih poti po mestu in okolici (katalogi, oznake, interaktivni vodiči itd…);
oddaja praznih pritličnih prostorov umetnikom in obrtnikom za minimalno najemnino (primer Izole itd...);
ureditev prehoda (stopnice, dvigalo) preko Nunskega samostana na grad;
v mestu (ožje in širše območje starega mestnega jedra) naj bo prostor zgolj za akustično glasbo;
ureditev fasad hiš in gradu. Iščite sponzorje, kot to delajo drugod. Zaslužek bo potem s turizmom (takse, najemnine, novi zaposleni,…);
ureditev grajskega parka/vrta. Ponovno apeliram, iščite sponzorje. Loški vrtnarji so sponzorji Savinjskega gaja. Zakaj ne morejo biti doma?...
Na koncu je seveda prošnja za vpis na Unescov seznam svetovne dediščine. Odgovorni, lotite se zadev čim prej. Vpis ste si z zadnjimi projekti sicer zelo otežili in čas vpisa oddaljili. A enkrat bo potrebno začeti.
ZAKLJUČEK IN UGOTOVITEV
Ta članek bo izpadel bolj kot ugotovitev nekega stanja. Na nepravilnosti sem pravočasno opozarjal že prej, a ni nič zaleglo. Le zakaj bi zdaj? Zato tudi »Obupan poziv« oz. lahko bi rekli, da »ta čas pač ni moj« oz., da je to »čas uničenja« ali, če hočete, »mrtev čas«. Morda pride kdaj tudi »čas za Škofjo Loko«.
P.S.: Opozarjam in skušam pomagati. Kot že v preteklosti v mesečniku Utrip in še kje drugje. In (še vedno) upam, da odgovorni spoznajo svoje zablode in da obvarujemo mesto novih vandalizmov. In da nam vsem ne bo vseeno, če se dela naših prednikov lotijo z buldožerjem ter da konča pod preprogo asfalta, betona in strojno rezanih kock.Še vedno je bolje, da se ne dela nič, kot pa da se dela nepopravljiva škoda.
Tako, to sem moral dodati.