Čudež pri Sv. Heleni

14. oktobra 2017 je svet obkrožila novica, da je Sveta Helena, otok sredi Atlantskega oceana, na katerem je svoje zadnje dni v oddaljenem izgnanstvu preživljal Napoleon Bonaparte, prvič v zgodovini dobila letalsko povezavo s svetom. Dolgoletna osama je bila prekinjena.

Istega dne, po naključju ali ne, je nenadomestljivo »darilo« dobila še ena Sv. Helena – cerkvica v Gradišču pri Divači, na robu Brkinov, znana predvsem zaradi starodavnih poslikav v njeni notranjosti. Urok pozabe in zapuščenosti je bil premagan.

Te lepe jesenske sobote so se na povabilo krajanov Gradišča pri cerkvici zbrali ljubitelji in varuhi suhih zidov na Krasu, prostovoljci brez posebnih znanj in mojstri kraške suhozidne gradnje, zbrani okoli Konzorcija za suhi zid. Izhodiščni načrt je bila obnova dela podpornega zidu okoli cerkvice, ki ga po desetletjih in stoletjih od postavitve načel zob časa. Odpadel je prvi kamen, se za njimi odvalili drugi. Po dolgoletnem pomanjkanju rednega vzdrževanja gradnje sta zid in cerkvica z njim svetu kazala kaj klavrno podobo.

Kmalu po 9. uri so dela stekla. Prostovoljci so se razporedili vzdolž zidovja in upoštevaje navodila mojstrov »skladateljev zidov« najprej z zgornjega dela zidu odstranili vse kamne in ostali material, ki ni bil več stabilen – do trdnega. Odmaknjeno je bilo tudi vse odpadlo kamenje in navlaka v širini približno 1,5 m vzdolž zidov, da je bil omogočen nemoten dostop do zidu. Vse odstranjeno kamenje, vključno z drobirjem, je bilo odloženo vzdolž zidu za kasnejšo uporabo: veliki kamni ločeno od drobnih, posebej so bile odložene tudi večje in manjše škrle, ki imajo pri suhozidavi posebno funkcijo.

Ko so bili prvi segmenti zidu očiščeni in pripravljeni za ponovno pozidavo, so mojstri vzdolž zidu zabili količke in napeli vrvico, ki je služila kot oznaka smeri in višine na novo pozidanih delov. Sledilo je skladanje kamnov nazaj na njihovo nekdanje mesto.

Kaj je bistvo gradnje na suho? Vsak kamen je treba prijeti v roko, pogledati kje ima »lice«, torej najbolj zglajeni del ter ga z licem navzven postaviti na podlago. Lice mora biti čim bolj vertikalno in ležeče tako, da čim manj izstopa iz linije zidu (vertikalne in horizontalne). Vsak kamen mora biti na kamne pod njim postavljen tako, da stoji sam od sebe, le zaradi gravitacije oziroma lastne teže. Po potrebi se posamezne kamne stabilizira s »podkladanjem« manjših ploščatih škrlic. Ta preprosti princip zagotavlja dolgotrajno stabilnost zidovja kljub temu, da za vezavo kamnov ni uporabljena kakršna koli malta ali drugo vezivo.

Zid je bil, kot je za suhozid značilno, zidan »na dve lici«, s postavljanjem večjih kamnov enega na drugega vzdolž obeh zunanjih stranic zidu. Prazna sredina »sendviča« je bila sproti polnjena z nasipanjem manjših kamnov, odbranih pri demontiranju nestabilnih delov nekdanjega zidu.

Deli zidu, z na novo postavljenimi kamni že dograjeni do primerne višine, so bili na zgornji strani obloženi z večjimi ploščatimi kamni, »škrlami«, ki zidano konstrukcijo ravno zaključijo na zgornjem delu zidu.

»Skladatelji« zidu Sv. Helene so se zgodaj popoldne nagnetli vzdolž nekaj preostalih metrov še ne do konca urejenega zidu v jugovzhodnem vogalu cerkvenega platoja. Sledilo je le še odstranjevanje pomožne lesene konstrukcije in manjše količine neporabljenih kamnov ter pospravljanje orodja. Zid je bil končan – dobrih 7 ur po začetku, s kosilom vred.

Zaključek

Zakaj pompozen naslov? Če bi pred to akcijo kogarkoli vprašali ali je možno v letu 2017 v dobrih 6 urah dela obnoviti stari preko 70 m dolg kamniti zid brez uporabe kakršnega koli stroja, brez malte in celo brez denarja, bi verjetno vsakdo odgovoril: Ne. Pa se je zgodilo.

Kaj je nauk te zgodbe?

Dober koncept in dober namen dasta dobre rezultate, pa čeprav so za to včasih potrebni »čudeži«.