Ohranjanje tlakov je ohranjanje identitete

Ob zaključku prenove tlakovanja prostora pred Poljanskimi vrati, nekdanjim vhodom v utrjeno Škofjo Loko, je čas da ocenimo, kakšne posledice prinaša začet princip tlakovanja v izjemno občutljivem historičnem mestnem tkivu. Razmišljanje ne želi razvrednotiti do sedaj vloženega truda, temveč prispevati k dialogu, katerega cilj je odgovorno ohranjanje dediščine, za njeno razumevanje in za način življenja, ki ga bodo v njem živele prihodnje generacije. Skupaj smo dolžni temeljito premisliti kako naprej, nenazadnje tudi zato, ker se izvedbe financirajo s sredstvi občanov, torej smo za nastale spremembe soodgovorni vsi.

Slovenska mesta so ohranila mrežo poselitve, identiteto gradnje, svoje izkušnje in pripovedi in nekaterim od njih je uspelo ohraniti nepokvarjeno urbanistično zasnovo in celo obrambna obzidja. Ptuj, Piran in Škofja Loka so med za najbolj ohranjenimi. Mesta so imela različna življenja, v njihovi materialni strukturi in prostoru odsevajo politični, kulturni, umetniški, rokodelski, socialni dosežki. Ustvarjalnost prebivalcev in način preživetja so zapisani v zidovih, umetnostnih in obrtnih izdelkih, arhitekturi in vsakem detajlu. Mednje sodijo tudi tlaki. To so vrednote, ki jih je vredno obuditi tako, kot smo obudili Pasijon, ki bi lahko vzpodbudil tudi ostale vsebine rokodelstva, umetnosti, kulinarike. Te bodo uspešne le, če bodo izhajale iz naše izvirnosti in bodo unikum v vse bolj raziskovalnem turizmu, ki se nam obeta.

Dediščina je večplastna in njeno razumevanje nikoli dokončno

Ker se odnos do dediščine spreminja in jo vsaka generacija vrednoti drugače ter na novo spoznava njene sestavine, je dolžnost vseh predhodnikov njeno ohranjanje. Sicer zanamcem onemogoči njeno razumevanje, odreka jim zgodovino. Tako razvojno pot je šel Loški pasijon, od zamiranja in ukinitve v uspešno oživitev in danes predstavlja eno osrednjih zanimivosti in identitet, ne le lokalnega nivoja, temveč slovenske kulture in svetovnega fenomena. Na novo je bil prepoznan kot nesnovna dediščina, a to bi se zgodilo veliko težje, če ne bi bili ohranjeni materialni dokazi o njem. Tudi zato je pomembno, koliko materialne substance mesta ohranimo. V njej je marsikaj, o čemer ne vemo še nič, ker je skrito, prezidano, prepleskano, zasuto, pretlakovano, neovrednoteno. Če jih obnavljamo in pri tem vehementno odstranjujemo, smo njihove skrite zaklade za vedno uničili in onemogočili unikatne razvojne zgodbe, ki lahko izvirajo samo iz njih. In s tem neodgovorno posegali ne le v preteklost, temveč tudi v prihodnost. Torej je obnova tlakov izjemno odgovoren poseg v eno od zgodovinsko in prostorsko najpomembnejših, likovno pa najbolj izrazitih plasti mesta. Ne kateregakoli mesta, temveč v enega od treh najbolj ohranjenih in slikovitih slovenskih mest, torej tudi navzven predstavnikov naše kulture in zgodovine. Zato tudi ta poseg presega lokalni nivo in postavlja splošno vprašanje, kam gremo z našo metodo obnavljanja v smislu ohranjanja kulturne identitete našega prostora.

Kakšni so načini ohranjanja drugje

Primerjava z obnovami tlakov drugje, in sicer z mesti, ki jih sosednji narodi umeščajo v vrh svoje dediščine, hitro pokaže, da je na prvem mestu njihova pristnost. Nespremenjenost gradiv, načinov izdelav, lokalni izvori materiala. Obnove dokazujejo ponovitev tradicionalnih principov in dajejo mestu enega poglavitnih podob celote. Skratka, izražajo kulturo in spoštovanje do podedovanega. V našem prostoru je razvidno, da istih metod ne znamo izpeljati. S težavo vzdržujemo tudi pravkar obnovljeno. Kadar pa se lotimo obnove, obnavljamo pretirano, popolnoma spreminjamo lastnosti, takoj in z velikim zanosom in investicijami vgrajujemo vse novo, najnovejše, skratka, ustvarjamo dediščino v »novem sijaju«, kakor se velikokrat tudi uradno, a dediščini povsem neprimerno, izjavlja. Na račun starega ustvarjamo novo in običajno to še nagrajujemo. Zakaj je v slovenskem prostoru to nekaj običajnega? Ali imamo premalo ohranjenih materialnih dokazov? Ali se ne znamo postaviti ob bok ostalim evropskim kulturnim dosežkom, torej smo premalo samozavestni? Ali ne cenimo svoje preteklosti? Ali smo strokovno premalo povezani, da bi dosegli konsenz o lastni identiteti? Ali se te prikrito sramujemo? Ne znamo ali nočemo ohraniti pristnosti dediščine? Edino eno je jasno, in to je, da nismo manj premožni od ostalih. Kajti pri nas zelo uveljavljen princip - pustiti propadati in potem na veliko obnavljati, je najdražji princip ohranjanja.

Avtentičnosti kot merilo vrednotenja

Vrednotenje dediščine temelji na njeni avtentičnosti, torej pristnosti, nepotvorjenosti. Predpisujejo jo strokovna navodila vrhovnih mednarodnih inštitucij, med vodilnimi UNESCO in ni se ji možno izogniti v primeru vpisa na svetovni seznam dediščine. Zahodna kultura je pojmovanje avtentičnosti v začetku povezovala z materialno platjo, torej gradiv in oblik, v zadnjih desetletjih pa se je predvsem zaradi stika z ostalimi svetovnimi kulturami bistveno bolj navezala tudi na njene nesnovne komponente. Razpoznane plasti dediščine, torej oblike, gradiva, načini izvedb, vsebine, tradicije, duhovna in čutna dojemanja, s svojim prepletom gradijo pomen in identiteto prostora. Zato oceno avtentičnosti koristimo kot izhodišče za odločitve o posegih v prihodnje.

Dosedanje poznavanje principov loškega tlakovanja temelji na arhivskih fotografijah in na nekaterih odprtih zaplatah, kjer so še vidne stare podlage. Vsakič pa se nam razkrijejo, ko odstranimo vrhnji asfalt. Vemo, da so bili tlaki strukturirani z odtočnimi kanali – muldami, pločniki pred nizi stavb in predpražniki pred glavnimi vhodi. Prvotni tlak je bil utrjen makadam, z rečnimi prodniki so bile oblikovane mulde in pločniki, pragovi so bili iz trdnega konglomerata, zadnji kakovostni tlak pred asfaltiranjem pa so bile granitne pohorske kocke. Značilnost vseh historičnih gradenj je lokalni izvor gradiv, njihova ročna, klasična rokodelska obdelava in značilni načini izvedb, ki so povezani z naravo gradiva. Izvajali so jih v različnih obdobjih različni izvajalci, vendar je iz materiala izvirajoč način polaganja zagotavljal več ali manj enak izgled in vsak del je dopolnjeval celoto. Tlakovanje mest je bilo vedno postopno, zato nikoli niso v vsem mestu enaki, še manj pa so bili enaki tlaki različnih mest. Pomemben parameter je bilo prostorsko usmerjanje, ki je izviralo iz namembnosti prostora ter koristnega služenja uporabnikom. Ustvarjena prostorska gradacija se je izoblikovala iz različne pomembnosti prostora in ločevala glavne smeri in ulice od stranskih. Zato se je prostor »bral« tudi s pomočjo strukture, ki so jo določali različni materiali. Preplet vseh komponent gradi posebnost, lokalno specifiko in identiteto vsakega mesta posebej. Seveda je čas in propad izbrisal te lastnosti iz našega vsakdanjega zavedanja, vendar zanje vemo, da so obstajali in so imeli svoj logičen izvor.

Koliko avtentičnega ohranjamo?

Z novo ureditvijo bi težko rekli, da smo ohranili katerega od zgornjih principov. Obnova tlakov Cankarjevega trga in trga pred Upravno enoto je sicer počistila s propadajočimi tlaki in odvečnim prometom in precizno potlakovala oba prostora. O vlogi novih tlakov v prostoru lahko ocenimo, da so do dojemanja historičnih prvin indiferentni. Masa tlakovanih površin se pred Upravno enoto nadaljuje v breg proti gradu in s tem zmanjšuje zaznavo obrambnega jarka. Estetske predelave opornih zidov spreminjajo njihov izgled, prej tektonsko grajeni zidovi so oblečeni v plošče, obdelane v fini kamnoseški obdelavi. Nekaj avtohtonosti zagotavlja izbor konglomerata, a hotaveljski »marmor« (v lopi cerkve) ne šteje med avtohtone tlake in že zaradi časovnega okvira nima povezave s srednjeveško gradnjo (hotaveljski kamnolom se odpre šele v 19. stoletju). Granitne kocke so sicer boljša izbira, a te, ki bi bile upravičeno pohorske, so zdaj uvožene. Odklon od ohranjanja pristnosti predstavlja predvsem obdelava tlakov, ki je povsem industrijska – precizno poravnavanje in popolnoma enake forme kock s silikonskimi fugami. V tradiciji obdelav in vgradnje smo povsem pozabili na svoje izročilo, izvedbe v žlebičenih in žganih strojnih tehnikah so sicer sodobno všečne in obvladajo jih lokalni izvajalci, a so globalne in nimajo nobene vsebinske povezave s prostorom, ki je bil od prvega do poslednjega kamna zgrajen z obdelavo izurjenih človekovih rok, kar bi kazalo ceniti.

O ponovni rabi in reciklaži kot trajnostnem principu radi govorimo. Ko se pojavi prilika, da že vgrajene kocke ponovno uporabimo, nas ustavi prva cenovna primerjava na kratek rok. Kolikor je še ohranjenih ročno klanih kock, jih danes mečemo na smetišče ali mukoma z njimi potlakujemo kako stransko ulico. Pri tem razmišljamo edino o cenovnih kategorijah, pa še to ne na enakovrednih izhodiščih. Ne primerjamo cene ročno klanih starih kock z ročno klanimi novimi, temveč ročno klane z industrijsko rezanimi. Reciklaža, vodilna tema današnjih trajnostnih posegov, je trdovratno interpretirana kot dražja in zato neizvedljiva izbira.

Z novim tlakovanjem loških trgov je ustvarjena občutna razlika med novim in starim, v izvedbi, ki odgovarja današnjemu pojmovanju gradnje in ne tektoniki historične zidave in njeni sporočilnosti. Enaka tehnika izvajanja tlakov se naenkrat pojavlja v mnogih slovenskih zgodovinskih jedrih, ki so se po svojem nastanku in vsebinah zelo razlikovala. Za ulično opremo ne moremo trditi, da je oblikovana, je le dobavljena iz sodobnega arzenala globalne ponudbe. Enake luči ima splitska riviera, enake ograje so v Čateških toplicah. Poizkus oblikovanja luči ne kaže na kakršenkoli dialog z eno najbolj izvirnih loških zgodb moderne dobe, prve javne razsvetljave iz lokalnega vira in zelene energije. Nova ureditev trgov torej izloča vse povezave z izvornim strukturiranjem prostora, vsebinami, tradicionalnimi tehnikami in domačimi gradivi in ponavlja napake asfalta, ki je prav tako poenotil prostor. Likovni vtis izčiščenih površin in dobavljene ulične opreme bi izvrstno sodilo v katerokoli sodobno ureditev, historičnemu prostoru pa vsiljujejo sodobno estetiko.

Sklep

Vsak poseg v dediščino je odgovoren ne le sedanjemu času, temveč tudi prihodnosti. Ker ne govorimo o kateremkoli mestu, temveč o enem od treh najpomembnejših mest slovenske naselbinske kulture, je vsak poseg odgovoren še toliko bolj. Z odstranjevanjem avtentičnih prvin se znižuje vrednost dediščine. Analiza do sedaj obnovljenih tlakov v Škofji Loki nas pripelje do ugotovitve, da se Škofji Loki žal dogaja prav to - mesto izgublja značilnosti svojega prostora, ki izvirajo iz lokalnih pogojev, gradiv in njegovih tradicij. Če želimo biti posebni, unikatni, zanimanja vredni in konkurenčni v razvijajoči se turistični ponudbi, začnimo razmišljati o naših specifikah in prednostih, ki nam jih ponuja dediščina. Inovacija, ustvarjalnost, navdih in drugi vzvodi ustvarjanja dodane vrednosti vedno temeljijo na tradiciji in če jo izničimo, tudi naši potomci ne bodo imeli virov zanje.