Za ohranitev škofjeloške električne svetilke

Smola, olje, vosek, petrolej in plin so bila goriva mestnih razsvetljav nekoč. Bakle, ponve, laterne, pločevinasti in zastekljeni zvoni so bile mestne svetilke. Za osvetlitev ulic so sprva skrbeli stražniki in lastniki hiš, zadolženi za to opravilo tudi z dekreti mestnih oblasti. Nato mesta uvedejo davke za luč in oddajanje razsvetljave v najem. Z uvedbo mestnih plinarn in proizvodnje plina iz premoga se v začetku 19. stoletja razvijejo prve javne razsvetljave s plinskimi lučmi. V Ljubljani se javna plinska razsvetljava razpelje leta 1861, v Mariboru 1871, v Zagrebu 1863. Najstarejši slovenski primer električne razsvetljave je zabeležen v Mariboru, kjer je leta 1883 v parnem mlinu Karla Scherbauma zagorelo prvih 36 žarnic. Sherbaumova razsvetljava je razsvetlila tudi dve mariborski ulici ob obisku prestolonaslednika Rudolfa Habsburškega 1888, vendar samo za čas njegovega obiska. V spomin na to novost je bila na Gornjem trgu v Mariboru ohranjena tudi lanterna, ki velja za prvo javno električno svetilko pri nas.

Konzolna plinska svetilka ali samostojni kandelaber s stekleno lanterno sta še danes znani in priljubljeni obliki mestne luči. V mestnem jedru Zagreba plinske svetilke še vedno ohranjajo v izvirniku, vsak dan jih prižigajo in ugašajo mestni lučarji in so zanimiv segment kulturne dediščine z začetka industrijske dobe. Mnoge verzije v litoželezni, kovani ali varjeni izvedbi s stekleno lanterno se še vedno izdelujejo, vendar danes prirejeno za električno osvetlitev. Marsikje se ta oblika še vedno priporoča tudi kot primerno oblikovana luč razsvetljave javnih prostorov v starih mestnih jedrih. Tudi v Škofji Loki je bila leta 1993 izvedena obnova javne razsvetljave s konzolnimi lanternami, ki posnemajo njihove predhodnice. Ob izdelavi se tedaj žal še nismo zavedali pomena tistih nekaj starih steklenih buč z emajliranimi senčniki, ki so bili ostanki prve električne javne razsvetljave na slovenskem in ene najstarejših električnih svetilk nasploh. Škofjeloška javna razsvetljava je 100 letnico praznovala leto kasneje in začele so se zbirati informacije o pomenu tega dejanja.

Javna električna razsvetljava

Električno energijo so konec 19. stoletja začeli proizvajati po vsem svetu, izum žarnice pa je omogočil osvetlitev javnih prostorov in domov. V Parizu in Londonu so prve žarnice zagorele leta 1878. V naslednjih 10 letih je pridobivanje električne energije osvojilo svet in osvetljevanje mestnih ulic ni ostalo le privilegij metropol. Najbolj napredni lastniki tovarn so elektriko pridobivali iz vodnih virov oziroma parnih strojev za potrebe svojih obratov. Te prve elektrarne so proizvajale presežke energije in logično je bilo nadaljevanje izrabe te energije v dodatni izkoristek. Tak primer z obrobja Evrope je na primer romunski Temišvar, kjer so prve javne električne luči zasvetile leta 1884 in se danes oglašujejo kot prvo evropsko mesto s široko organizirano javno električno razsvetljavo.

Danes si le ob kakem izpadu električne energije lahko predstavljamo, kako nam je to spremenilo način življenja. Z javno osvetljavo se za vedno spremeni podoba mest: poveča se varnost, spremeni se nočno življenje, mesta dobijo svojo značilno nočno sliko. Slovenski prostor v razvoju ni zaostajal. Slovenska mesta, in med njimi Škofja Loka kot prva, so sledila razvoju in poskrbela za moderno osvetlitev ulic. Škofjeloški primer pridobivanja električne energije je povezan s Krennerjevo tovarno sukna v Škofji Loki. Tovarna, danes bolj znana pod imenom Šešir, je nasproti kašče ob vhodu v srednjeveško jedro. Hidroelektrarna sprva na vodno kolo in potem kmalu na turbino, je stala v sklopu tovarne, tik pod jezom na Selški Sori. Obratovati je začela leta 1883 in kmalu proizvedla presežke električne energije. Krenner je občini ponudil viške energije v odkup in z mestnimi oblastmi sklenil pogodbo, v kateri se je obvezal izdelati napeljavo za potrebe stanovalcev in javne razsvetljave ter oskrbovati mesto z elektriko za dobo 30 let. V Škofji Loki so prve javne električne svetilke, z velikimi slovesnostmi in objavami v Slovenskem narodu, zasvetile 6. avgusta 1894. Že kmalu se je poraba povečala tudi v gospodinjstvihin bila je sklenjena nova pogodba o povečanju dobave ter z njo tudi povečanje elektrarne, ki jeproizvajala elektriko vse do 1921. leta. Z letnico 1894 se je Škofja Loka postavila na prvo mesto zjavno razsvetljavo svojih ulic na slovenskem. Bila je rezultat uspešnega javno - privatnega partnerstva med Občino in industrialcem Alojzem Krennerjem.

Ulične svetilke moderne dobe

Ob razvoju novih načinov osvetljevanja se razmahne tudi industrija in oblikovanje uličnih svetilk. Litoželezni kandelabri z eno ali več lanternami ali steklenimi kroglami ter umetelnim okrasjem so postali tudi zaščitni znaki mest. Charlie Chaplin, naslonjen na ulično svetilko, Gene Kelly in njegov ples v dežju… so kulturne ikone, v katerih je svetilka osrednji motiv in ki jih poznamo vsi.

Steklen zvon ali buča na konzoli ali samostoječem kandelabru je postal del mestne opreme, ki jih oblikujejo tudi arhitekti in so razpoznaven del mesta. Plečnikove Ljubljane ni brez arhitektovih unikatnih svetilk. Bogato oblikovane svetilke so opremljale pomembne mestne trge in promenade, v manj pomembnih predelih so postavljali racionalneje oblikovane, na lesenih kandelabrih obešene konzole s pločevinastimi senčili in steklenimi ščitniki žarnic. Svetilk niso izdelovali več kovači, pasarji in kleparji, temveč postanejo masovni indusrtrijski izdelki. Avantgardna šola industrijskega oblikovanja Bauhaus razvije tudi svetilko za masovno industrijsko proizvodnjo. Oblikoval jo je eden od pionirjev industrijskega oblikovanja, Peter Behrens.

Svetilka s pločevinastim emajliranim senčnikom je eden zgodnjih industrijskih izdelkov, ki so se masovno proizvajali in uporabljali po vsem svetu, v Škofji Loki pa so ta tip svetilke uporabili že v začetku osvetljevanja ulic. Originalna svetilka je tudi še ohranjena in aktivna na Mestnem trgu, hrani pa jo tudi Loški muzej. Njeni sestavni deli so:

- ločno zavita cev s prizmatično kocko na pritrdišču, - po loku cevi okras rastlinskega motiva (iz pločevine izrezan list), - grlo za žarnico v obliki stožca in z navojem za stekleno bučo, - steklena valjasta buča za zaščito žarnice, - belo emajlirano senčilo za usmerjanje svetlobe navzdol.

Obstaja tudi poenostavljena verzija, s katero je še danes osvetljena celotna Kopališka ulica. Steklena buča, pločevinasti senčnik in grlo za žarnico so enaki, medtem ko je konzola samo upognjena cev brez okrasja. Ta tip svetilke najdemo na javnih prostorih, še danes pa tudi na privatnih dvoriščih in marsikaterem kmečkem dvorišču, hlevu ali obrtni delavnici. Svetilke s pločevinastim senčnikom so osvojile svet, a jih zadnji 50 let izpodrivajo novi izdelki. Zasledimo jo na Tirolskem, na primer v Toblachu, ohranjeno na hiši Gustava Mahlerja. V mestu Stonetown na Zanzibarju, ki je na seznamu svetovne kulturne dediščine UNSECO, je napredna oblast, enako in sočasno kot v Loki, vzpodbudila gradnjo parne elektrarne in javno osvetljavo mesta. Mesto še danes osvetljujejo te originalne svetilke.V ta tip oblikovanja sodi tudi ohranjena loška svetilka. Njena izvorna oblika ni klasična lanterna na konzoli, ki izvira iz predhodnjih plinskih lantern in so jih nadaljevala številna mesta tudi v »električni« dobi, temveč je to svetilka, ki sodi v sam začetek svetovnega industrijskega oblikovanja.

Dokazi o loški električni svetilki

Poleg arhivskih virov, ki jih navajajo strokovni članki o začetkih elektrifikacije v Škofji Loki in Sloveniji, se je vredno ozreti tudi po loškem prostoru in definirati, kaj nam je od začetkov elektrifikacije še ostalo. Ohranjeno imamo originalno svetilko. Na stavbah ni malo ohranjenih železnih konzol z električnimi vodi (npr. Spodnji trg, Blaževa in Kopališka ulica) ter tudi primer električnega voda na lesenem kandelabru (Klobovsova in Kopališka ulica). Sočasno z elektrifikacijo se razvija tudi drugi dosežek moderne dobe - fotografija. Zato lahko danes dokažemo prve loške mestne svetilke tudi na najstarejših fotografijah mesta. Razbrati bi bilo možno celo pozicije in število svetilk.

Kaj storiti z loško svetilko?

Mestni sveti so pri odločitvah v dobrobit skupnosti vedno imeli ključno vlogo. Sklicevali so komisije za nadzor mestnih *pilajhtarjev*, uvajali davščine za vzdrževanje razsvetljave, podeljevali koncesije najemnikom in sklepali pogodbe za vzdrževanje razsvetljave. Katero modro dejanje v dobro kulturne dediščine ločanov in vseh Slovencev bi se moralo zgoditi danes? Ker smo del globalnega sveta in se energija, žarnice, luči in sistemi razsvetljav po svetu v ničemer več ne razlikujejo med seboj, tudi zato, ker se vse proizvajajo na istem koncu sveta, se lahko vprašamo, ali ima Škofja Loka kako posebnost ali redkost, ki ni nujno srednjeveška? Kaj, česar drugi nimajo. Kaj, kar bi bilo lahko zabavno, poučno, izvirno? Ali je mogoče loška svetilka in sistem mestne osvetljave lahko vir zanimivih zgodb, ki jih je nedavna razstava Loškega muzeja z naslovom »Več luči« začela obujati. Na primer dokaz začetka razvoja moderne industrijske dobe, urejanja mest in javnega prostora? V mestu, ki temelji na antičnih ostankih, srednjeveškem razvoju in se njegove zgodbe v moderni dobi ne končajo? Ob vodi kot obnovljivem viru energije. Dragoceni vodi, ki jo ponekod začenja primanjkovati.

Nedvomno je to lahko tudi ena od izvirnih zgodb loškega turizma. Zato naredimo, kar je po poznavanju do sedaj zbranih informacij že jasno, oživimo izvirno loško električno svetilko kot eno od atrakcij mesta. Za začetek svetilke, morda pa se nam razvije celo v lastno mestno elektrarno in kakšen moderen loški klobuk kot stranski proizvod. Ne srednjeveško, temveč trajnostno. Dediščina, ki ne zavira, temveč razvija nove zgodbe.